Spoštovane bralce strani in tega prispevka obveščam, da so ime psičke, lastnice in kraj bivanja le teh v tem prispevku izmišljeni, zato da bi lahko zagotovili z zakonom določeno anonimnost podatkov. Razen teh imen so vsa dejstva resnična in arhivirana. Za njihovo resničnost moralno in kazensko prevzemamo vso odgovornost.

1.) Član Društva proti mučenju živali Laško – Radeče je v sredo, 28.08.2013 na radiu slišal oglas gospe iz Travnika, da oddaja 7 mladih psičkov. Gospa je povedala, da naj pridejo po njih do petka, če ne jih bo utopila v vodi. Radijska voditeljica je gospo opozorila, da je poboj mladičev kaznivo dejanje. Gospa je odgovorila:«Kaj pa jaz morem. Tak je. Meti jih ne morem in če jih ne bo noben vzel, bojo pač šli. Voditeljica je bila vljudna, a je vztrajala, da je to kaznivo dejanje in da naj počaka, da bodo mladički toliko odrasli, da jih bo lahko oddala. Gospa pa je odvrnila:«Ka pa če jih noben nebo vzel? Pol velkih ne morem utopit. V dveh dneh naj pridejo pa jih odpelajo če ne pa bo koker bo.«

Član društva je takoj poklical na radijsko postajo, ker ni uspel zapisati telefonske številke med samo oddajo oglasa, če lahko dobi telefonsko številko in naslov, da bi preprečil poboj teh mladičev. Voditeljica mu je lahko posredovala le telefonsko številko. Tako je poklical gospo in se predstavil kot možen kandidat za posvojitev enega mladiča. Vprašal je lastnico, če je že kdo poklical ali izrazil interes, da bi posvojil psa. Povedala je da ne »Kaj pa če ne boste mogli oddati psov?« je še vprašal? »ja bojo šli pa rakom žvižgat« je odvrnila gospa. Po razgovoru je presodil, da gospa nima razvitega socializiranega pojmovanja lastništva in skrbništva živali, da je čustveno in razumsko nezrela v tolikšni meri, da je uvidel, da bo gospa grožnjo o poboju mladičev dejansko izvršila.

2.) Ker je član društva vedel, da ne more takoj ukrepati, je po telefonu poklical najbližje društvo proti mučenju živali (podatek o imenu društva je namenoma izpuščen, a je dokumentiran) in jih poprosil za pomoč, naj gredo na ogled in preprečijo poboj. Naprosil je še to društvo, naj ga informirajo o ukrepanju.

Res je, da je še istega dne, to je 28.8.2013, čez približno 2 uri član društva Laško – Radeče dobil odgovor na mail društva. Iz vsebine sporočila je razvidno, da je bilo iz strani zaprošenega društva le poslano sporočilo na policijsko postajo kraja bivanja lastnice psov, na dve policijski postaji v bližini in na dva območna urada UVHVVR. Najbolj žalostno pri tem pa je, da je v sporočilu bilo zapisano namesto 7 kužkov, da bo nekaj mačjih mladičev, ki so več kot premladi za oddajo pobila čez en teden.

Iz tega je razvidno, da niso bili posredovani niti ustrezni podatki. 7 pasjih mladičev je bilo preimenovanih v nekaj mačjih mladičev. Namesto 2 dni (ker je gospa postavila rok oddaje do petka, to je 30.08.2013) v en teden, namesto utopitve je naveden poboj (kar je praktično vseeno, vendar se gre za doslednost in odgovornost ne kogar koli, ampak društva za zaščito živali!). Zato se je član društva proti mučenju Živali Laško – Radeče odločil, da bo za pomoč prosil drugo društvo, ki je oddaljeno le nekaj kilometrov od kraja bivanja teh mladičev. To drugo društvo proti mučenju živali se ni niti odzvalo na njegovo prošnjo.

Ker je član društva Laško – Radeče uvidel, da ne bo dobil ustrezne pomoči, vprašanje pa je tudi ali bodo uradni organi urgirali v roku 2 dni, saj so jim bili poslani podatki o roku enega tedna za poboj,  se je odločil, da sam pokliče to gospo še enkrat in jo prosi, da če v teh dveh dneh ne bo mogla oddati psov, da bo on prišel po njih in jih naj ne utopi. Posredovala mu je naslov in mu povedala, da če ga ne bo do petka, »psi grejo«.

3.) Omenjeni član DPMŽ L-R  se je s še enim članom odpravil 30.08.2013 na ogled. Po ogledu, je o ogledu obvestil sekretarja-tajnika društva. Ko smo v nadaljevanju že reševali primer, smo tudi pridobili informacije, kako so zadeve tekle na njihovem prvem ogledu. Iz vsega povedanega in pridobljenimi informacijami iz različnih virov smo uspeli narediti rekonstrukcijo dogodkov, kakor sledi:

Psica je bila sicer na verigi cca 5 m dolgi, vendar je bil na dolžini 1m na njej del debla, ki je omejeval gibanje psici. Lastnica je povedala, da je to storila namenoma, ker je psica popadljiva, kar pa je bilo razumljivo, saj je želela do svojih mladičev. Mladičev ni bilo ob psici, gospa jih je imela že dva dni v kartonasti škatli, zaprti v drvarnici, kjer so bili pripravljeni za oddajo, če bi kdo prišel po njih.

Ob pogledu na mladiče sta člana ugotovila, da so mladiči sesni in premladi, da bi samostojno preživeli brez matere oz. bi bila  verjetnost preživetja manjša. Lastnici sta povedala, da mladiči niti slučajno niso za oddajo in da morajo ostati še pri materi. Lastnica je rekla, da je to ne zanima, ker večjih ne bo mogla pol več utopiti. Člana sta  se odpravila k avtomobilu, gospa pa je škatlo z mladiči odnesla na rob ceste, rekoč če čete jih vzamte, če ne pa ko odidete grejo v čeber in je odšla. Če sta hotela ohraniti mladiče jima ni preostalo drugega, kakor da sta iz preventive šla iz avta nazaj ven, vzela z bankine škatlo z mladiči in jih odpeljala s seboj. Inštitucij nista poklicala, saj sta se glede na lastničino sposobnost razmišljanja in njenih dotedanjih dejanj bala, da bosta težko dokazala zlonamerni naklep živalomora, oziroma bo lahko njihov prihod za mladiče že prepozen. Zato sta poklicala zavetišče, ki je bilo pripravljeno mladiče prevzeti in sta jih odpeljala tja.  Ker sta ugotovila, da 4 letna psička še ni bila nikoli cepljena sta lastnici naročila tudi cepljenje in sterilizacijo psice.



4.) Ker smo želeli preveriti, ali je psička cepljena in sterilizirana, smo opravili 26.10.2013 ogled. Iz uradnega zapisnika s tega ogleda lahko razberemo nekaj podatkov: psička, stara 4 leta ni vpisana v CRPsi, ni čipirana in ni cepljena, niti sterilizirana. Hitro ugotovimo tudi, da je gospa omejena v razsodnosti in da se ne zaveda resnosti niti posledic svojih dejanj, oziroma jih ne prepoznava kot odmik od vsesplošnih meril sprejemljivosti dobrega in vestnega ravnanja z živaljo. Ugotovimo, da ji sicer ni bila odvzeta opravilna sposobnost, vendar pa ima s strani CSD skrbnika za poseben primer. Ta ima le pooblastila, da skrbi za porabo denarne pomoči (plačevanje položnic in prehrane). Trikrat mesečno v razmaku desetih dni pa ji nakazuje po 20 EUR žepnine. Glede na gmotno stanje, socialne razmere in psihofizične sposobnosti lastnice, ji predlagamo da odda psičko v posvojitev, ker drugače bomo morali predati primer uradnemu veterinarju, ki pa ji lahko zaradi nevestnega ravnanja in neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti psičko odvzame. Lastnica se s tem nikakor ne strinja, po pogovoru s sosedi pa tudi ugotovimo, da bi tudi v primeru odvzema psičke gospa že drugi dan imela drugega psa (kar je že storila), saj je v bližini romsko naselje in pridobitev neregistriranega in necepljenega psa ni težka.

Tako ugotovimo, da bi tudi tako posredovanje drugih organov ne rešilo problema zadovoljivo. Zato vztrajamo, da če želi psičko obdržati (za njo je sicer drugače dobro skrbela, ima zadovoljivo prehrano, izolirano in zaščiteno uto, zavetje, ter dovolj prostora za gibanje), da psičko mora čipirati in cepiti ter sterilizirati. Ker vemo, da nima denarja, se zavedamo, da bo to zelo težko uresničiti. Lastnico vprašamo, ali je pripravljena ostati en mesec brez žepnine 3x20 EUR in to nameniti za vpis v CRPsi in čipiranje, ter cepljenje. Lastnica se takoj strinja, zato stopimo v kontakt s skrbnico, ki v dogovoru z nami tudi 30.10.2013 poskrbi za izvedbo in plačilo.

5.) V tem času tudi stečejo pogovori o tem primeru z našim poslovnim partnerjem VETERINARSKO BOLNICO ŠENTJUR, katere direktor gospod Matej Zupanc, kateremu se tudi tu javno najlepše zahvaljujemo, da je z občutkom za socialno stisko in z razumevanjem po potrebi sterilizacije psičke, to tudi s svojim kolektivom brezplačno opravil 17.11.2013.

6.) Ob tem naj omenim, da jsmo za ta primer opravili 30 ur dela na terenu z aktivnostjo dveh članov in z vozili prevozili 835 kilometrov (ogledi, prihod po psičko, prevoz psičke v bolnišnico na sterilizacijo in vračilo psičke iz bolnišnice v domačo oskrbo).

7.) Če se ob vseh zgoraj navedenih dejstvih, ki so dokazljiva, saj v arhivu obstaja vsa dokumentacija v zvezi s tem primerom, še kdo sprašuje, zakaj pobiramo prostovoljne prispevke, zakaj jih porabimo oziroma trdi, da gre tukaj za nateg in če gre, potem nategujemo sebe, ker še vedno verjamemo, da so ljudje dobronamerni. Vendar to je že druga zgodba, katera me ne zanima. Nam je pomembno, da s svojim delom in rezultati opravičujemo svoj obstoj in zgornja zgodba je le ena izmed mnogih. Druge še sledijo, če se bo komu zdelo vredno prebrati (moje dolgovezne romane) in morda namesto metanja polen pod noge pristopiti, da s skupnimi močmi naredimo še več. Naj se nihče ne boji, da komurkoli želimo vreči krono z glave. Kron je dovolj, če bo le glav toliko, kolikor je pomoči potrebnih živali?

Avror besedila: Aldo – Goran Ninovski