Kot je edinstveno in neponovljivo vsako življenje, so tudi edinstvene zgodbe, ki bi jih lahko zapisalo življenje živali. Zgodbe so lahko vesele, žalostne, vsakdanje ali pa nekaj posebnega. Včasih se prepletajo vsi ti dogodki in občutki. Dosti lepih dogodkov se dogodi a žal ne zaidejo na naše strani, ker je naše delo tako, da se srečujemo z ljudmi, živalmi in dogodki, ki so na dnu moralne in etične kulture (beri nekulture) človeka. Žalostno je, ko mora žival živeti življenje, ki ni vredno tega imena in še bolj žalostno, da mu takšno življenje dodeli in dopušča človek, ki se ima za najvišje razvito inteligentno in čustveno bitje.

Tako na naše strani zaradi našega dela in izkušenj pridejo le take nizkotne življenja nevredne zgodbe. Toliko bolj pa nas veseli, če s svojim delom, lahko vsaj na koncu zaključimo s svetlejšo stranjo življenja, ki nam lahko vliva upanje in vero v človeka, da vsi le niso enaki in da obstajajo posamezniki, ki se dvigujejo iz povprečja in opravičujejo obstoj človeka, nam pa potrjujejo, da smo na pravi poti, da se nam je za ta življenja živali vredno boriti in tudi s pomočjo našega dela spreminjati njihove življenjske zgodbe.

Ena takih zgodb je tudi SKAJ. Skotil se je že leta 2006 in šteje že torej sedem let. Prva leta njegovega življenja so bila lepa in radostna, ob skrbni lastnici in njenem sinu. Po smrti lastnice pa je postal last njenega sina. Ker je sin nezaposlen in je bil njegov krožnik le redkokdaj napolnjen, je tako usodo delila tudi Skajeva posodica. Njegov lastnik ni bil sposoben poskrbeti niti zase, kaj šele za Skaja. Poleg tega, da ga ni imel s čim nahraniti je počasi opustil tudi sprehode in izhode za opravljanje njegovih bioloških potreb.  Tako je moral lulat in kakat v stanovanju. Parket je bil tako premočen z urinom, da se je dvignil, in je moral lastnik nekaj deščic odstranit, da je lahko v poletnih mesecih odprl vrata balkona. Ta balkon je postalo Skajevo stranišče  z žalostnim pogledom na zelenico, kjer so se sprehajali in igrali drugi kužki iz soseske. Njegova stiska ga je privedla do otopelosti in nezainteresiranosti za svet okoli njega. Le naključnemu obisku nekega fanta se lahko zahvalimo, da je opazil razmere v katerih mora živeti Skaj in se obrnil na Živalsko policijo na pomoč. Glede na njegov opis razmer in po posredovanju podatkov, smo že čez dve uri potrkali na njegova vrata. Ko jih je lastnik odprl in ko smo mu povedali kaj je vzrok našega prihoda in ko smo vstopili v stanovanje ni Skaj niti zalajal. Počasi se je dvignil, me povohal in nikoli ne bom pozabil tistega žalostnega motnega pogleda njegovih oči iz koščene glave. Ob pogledu smo se vsi trije, ki smo bili na ogledu (pred tem smo reševali en drug zapleten primer) zgrozili nad videnim in nam je zastal dih in beseda. Imeli smo kaj videti. Ne moremo vam v besedi in sliki prikazati razmer, v katerih je živel, ker ne morejo pokazati vsega, predvsem pa tukaj ne morete vključiti vonja, pa vendar le nekaj slik, za lažjo predstavo.

Ko je gospod Aleksander Kamenik videl Skaja je nemudoma stekel po hrano zanj. V času do njegove vrnitve pa sem sam že pripravil vso dokumentacijo za prevzem Skaja. Ko se je vsaj malo najedel, veliko mu niti nismo pustili, čeprav mu je iz gobca dobesedno tekla slina, saj njegov skrčen želodec tega ne bi prenesel, pa tudi čakal ga je dolg in utrujajoč prevoz. Spotoma smo se že tudi dogovorili za začasno namestitev v oskrbo, saj smo se zavedali, da potrebuje stalno nego in namestitev v zavetišče bi ne bila zanj najugodnejša rešitev.

Po prihodu smo vsi smrdeli po urinu in blatu, saj je Skaj ležal v svojih iztrebkih in urinu. Tako je prišlo najprej na vrsto kopanje, krtačenje in veterinarski pregled, striženje nohtov, saj praktično zaradi njihove dolžine ni mogel hoditi, nato pa je odšel v začasno oskrbo. Nekaj prvih dni smo kar trepetali za njegovo življenje. Želodec ni prenesel nobene hrane, črevesje ni bilo sposobno presnavljati, tako, da je praktično jedel na vsako uro in tudi na vsako uro opravljal potrebo, ker je tako rekoč šlo vse skozi njega in tako se je vleklo 24 ur dnevno, tako, da smo morali organizirati dežurstvo za njegovo oskrbo. Skaj je očitno pokazal, da zaznava naš trud, skrb in pozoren ljubeč odnos do njega in naš trud je bil poplačan z njegovim vidnim napredovanjem in izboljšanjem njegovega stanja. Ko se je primerno okrepil, smo pričeli z iskanjem novega lastnika, kar ste lahko zasledili tudi na teh straneh.

Zelo pa smo bili razočarani, ker nismo videli izhoda pri iskanju novega lastnika. Kljub temu da je imel preko 6.000 ogledov ni bilo niti enega klica, ki bi se vsaj pozanimal zanj. Sledila je objava v razni medijih, ki objavljajo tovrstno oddajanje, pa zopet nič. Preko osebnih poznanstev smo zvedeli za gospoda, ki išče takega psa, ker mu je pred kratkim umrla psička. Pa smo ga peljali na ogled. Toda ne, Skaj je bil zanj prestar in gospod je rekel, da ne želi zopet tako trpeti kot je pri smrti prejšnje psičke, saj po njegovem mnenju je pes prestar in ne bo več dolgo. Skaj pa se seveda ni nič pritoževal, ko je odhajal nazaj k začasnemu skrbniku, ki pa je že sam posedoval dva psa in ni mogel imeti še enega. Pa ni bil problem v preživljanju, saj ga je za Skajovo oskrbo z vsem oskrbovalo Združenje varnih hiš Nova Slovenije (hrana, zdravila). Problem je nastajal, ker je Skaj prihajal vedno bolj k moči in je zaradi pozornosti, nege in ljubezni, ki jo je bil deležen postajal vse bolj dominanten in je prihajal v spore s skrbnikovim psom.

Stopili smo v stik s prijateljem kinološkim inštruktorjem, ki je bil pripravljen posvojiti Skaja. Vendar je tudi on obupal in nas poklical, da pridemo nazaj po njega. Skaj je ves čas tulil, zunaj v velikem ograjenem dvorišču je hotel pregristi ograjo, jo izpodkopati, v stanovanju pa preko kavča na okensko polico, kamor se je hotel zaletavati z glavo in krempljati, da bi šel za začasnim skrbnikom in venomer gledal v smeri kamor se je začasni skrbnik odpeljal in neutolažljivo tulil. Po njegovi strokovni oceni je prišlo spoznanje, da Skaja ne bomo mogli oddati, saj je imel začasnega skrbnika za rešitelja in njegova zvestoba je pripadala samo njemu. Tako se je Skaj vrnil na začasni dom, za katerega smo vsi uvideli, da bo moral postati trajen ali pa oddaja v zavetišče. Zavedali smo se, da glede na to, da ga kljub tolikim objavam ni nihče hotel, da ga čaka kruta usoda. Da smo ga rešili pred smrtjo od lakote, za to, da bi umrl sit, s tem pa se nismo mogli sprijazniti.

Zadevo smo poskusili urediti s kastracijo obeh psov, za kar se moram še posebej zahvaliti našemu poslovnemu partnerju Veterinarski bolnici Šentjur, ki ju je opravil brezplačno, vendar tudi to ni bila rešitev.

Da smo po toliko vloženem trudu in skrbi ohranili Skaja pri življenju se je začasni skrbnik odločil, da je oddal svojega psa, svojemu prijatelju zato, da je lahko rešil življenje Skaju. Obema se na tem mestu iz globokega spoštovanja zahvaljujem, da sta bila pripravljena na tako žrtev v dobrobit življenja enega psa.

Lahko, da bi kdo sedaj komentiral o krutosti in neprimernosti skrbnika, ki je oddal lastnega psa prijatelju (mimogrede povedano, se dobro poznajo tudi prijateljeva dva psa in lastnikov pes in okolje zanj ni bilo tuje, kar je pes lahko razumel kot še en dopust s prijatelji), vendar pa preden nekdo zapiše tak komentar, naj pomisli, kje je bil takrat, ko smo iskali dom in prosili za pomoč? Če je bil takrat tiho, je bolje, da je tudi sedaj. Na misel mi pride Svetopisemski primer, ko je Abraham bil pripravljen žrtvovati lastnega sina Izaka, da bi izkazal in dokazal ljubezen do Boga, pa čeprav ga ni nikoli videl . Abraham ni dvomil, ker je bil velik človek in njegova ljubezen brezpogojna. Samo velik človek zmore tako dejanje.

Upam, da boste sedaj lažje razumeli, zakaj traja tako dolgo, da se neka zgodba pojavi v  javnosti, ker je v takih primerih potreben čas, da se zadeve razrešijo in zaključijo do stopnje, da je objava smiselna in celovita. Toliko za tiste dvomljivce, ki se venomer sprašujejo kaj delamo, če sploh kaj.