Pred letom dni smo obravnavali primer kjer je bilo potrebno poiskati dom za preko 20 kužkov pasme chihuahua v starosti od 3 mesecev pa vse do 9 let.

Najbolj so se nam vtisnili spomini na malo psičko, ki smo ji zaradi njene majhnosti (saj je pri 3 mesecih merila komaj 15 cm, dobesedno je bila videti kot mačji mladič) dali ime PICOLINA (Pikolina). Po odvzemu je bila nameščena v zavetišče, od koder pa so me naslednjega dne obvestili, da za Pikolino ni več upanja in jo je najpametneje uspavati. Takoj je padla odločitev, da gremo po njo in jo pripeljemo v domačo oskrbo. Takrat si niti predstavljati nismo mogli, da bo to pomenilo štirinajst dni 24 urne prisotnosti in dela, pa ne zaradi časa in motenega spanca, ampak zaradi bolečine v srcu, ko smo nemočni opazovali zavračanje hrane, bluvanja in abnormalnih krčev, zavijanja kalnih učk, kot bi hotele proseče povedati naj ji že za božjo voljo nekako pomagamo in prekinimo to njeno agonijo.

Še vedno je živ spomin na mnoge neprespane noči, na hranjenje preko infuzije, kasneje masaže in še in še bi lahko naštevali, da ne omenjamo, da je bilo kar nekaj veterinarjev mnenja, da jo je najprimerneje uspavati.

V zadnjem dnevu največje borbe za njeno življenje je revica imela kar trikrat veterinarsko intervencijo. Pri zadnji, sredi noči je ponovno padel predlog naj jo pustimo v ambulanti na uspavanju. Toda rekli smo si, če že mora umreti, naj doma z nami v postelji, obdani z ljudmi za katere bo čutila, da jo imajo radi, da čutijo z njo, da se borijo z njo. Tako smo izčrpani vsi zaspali in po štirinajstih dneh borbe sem se zjutraj zbudil s Pikolininim mokrim poljubom na mojem nosu.

Čas te vzajemne čutnosti in vztrajnosti je doprinesel do najlepšega trenutka, ko smo jo lahko odnesli na prvi sprehod v naravo. Ko je v tem okolju in v naši skrbi začutila svoj prvinski nagon življenja v simbiozi z naravo in človekom pa se je njeno stanje samo še izboljševalo.

Vsi, ki na takšen ali drugačen način rešujete življenja živali, še predobro poznate občutek, ko se zavedate, da vseh rešenih živali pač ne morete obdržati in kako hudo je, ko se moramo soočiti z odločitvijo, da je žival potrebno oddati. Nekje v ozadju spomina je razumsko spoznanje, ki le s težavo prihaja v ospredje, da racionalizira čustva, da smo pač časovno, prostorsko, številčno ali finančno ali kakor koli že omejeni pri namestitvi in oskrbi živali. Zaradi tega mnogi težko razumejo zakaj imamo tako visoka pričakovanja od posvojiteljev in novih lastnikov, zakaj tako dvigujemo moralna in etična merila bivanja, oskrbe, socialnega čuta in odnosa bodočih lastnikov do naših oddanih rešenčkov, saj se v srcu počutimo, kakor bi oddajali svoje otroke in svojega otroka verjetno ne bi zaupali komur koli. Žal pa ljudje, ki tretirajo  žival samo kot žival in ne kot čuteče bitje, tega ne bodo mogli nikoli razumeti. Ne zavedajo pa se, da se s tem sami osiromašijo za neprecenljivo izkušnjo nesebične simbioze živali in človeka.

Tako je sledilo še zadnje dejanje, ko smo odpeljali Pikolino na čipiranje, registracijo in cepljenje ter se z njo in njenim Potnim listom odpeljali na predajo novim lastnikom. Po letu dni sledimo njeni novi družini, ki nam z radostjo pove, koliko neprecenljivih trenutkov in spominov je s svojim prihodom prinesla v njihov dom in srca. Prava mala kepica živega zlata, ki je iz Pikoline (majcena) zrasla v pravo gospo in so ji v novi družini nadeli ime Dona. Pa še slikici iz novega doma.