Obljuba dela dolg. Poleg Picoline, sedaj Done, o kateri smo pisali v prejšnji zgodbi, so naši smrčki povohali tudi po poti še dveh oddanih iste lastnice. Najprej je potrebno pojasniti, da smo omenjeno lastnico, ki je bila mimogrede tudi vzrediteljica pasme chihuahua že obravnavali leta 2014. Že takrat so bile pri ženici, ki je že krepko zakorakala preko 80 let starosti, razmere zelo zapletene. Pri obilici psov je naredila tako zmešnjavo, da smo potrebovali več kot teden dni, da smo ugotovili katere pse je prodala in komu (saj se je pri njej nahajalo okoli 20 potnih listov za pse, ki jih je že prodala, polovico njenih pa ni imelo potnega lista, čeprav so bili čipirani, registrirani, in cepljeni). Skozi vso to zmedo smo nekako ugotovili, da je mnogim prodanim psom dala potne liste psov, ki so ostali še pri njej in obratno. Prosila nas je za pomoč in tako smo stopili v kontakt s kupci in z njimi urejali vračila nepravih potnih listov (seveda je bilo potrebno do vsakega kupca in preveriti čip pri psu, da smo vedeli vročiti ustrezen potni list. Tako so potni listi romali k nam in do ustreznih lastnikov. O zadevi smo obvestili tudi OU UVHVVR, s predlogom, da se ostareli in že dementni lastnici, poleg tega pa tudi na invalidskem vozičku in živeči sami, prekliče vzrejno dovoljenje, saj je bilo več kot očitno, da so ji zadeve ušle izpod nadzora in jih glede na svoje stanje ni sposobna obvladovati. No inšpekcija se je odločila, da lastnica obdrži malo vzrejno dovoljenje do 10 psov.

Toda glej ga zlomka, koncem lanskega leta nas ponovno kličejo prav k isti lastnici, ko se je število psov že približalo tridesetim. Tokrat je bila zmeda še večja, saj je v nekontroliranem in nenadzorovanem parjenju prišlo že do potomcev med brati in sestrami, tetami, nečaki, nečakinjami in strici in mnogi izmed mladičev so že kazali znake genskih deformacij. Nekaj izmed njih jih je bilo žal v tako slabem stanju, da je morala uradna veterinarka odrediti njihovo evtanazijo. Tudi pri ostalih stanje ni bilo kaj dosti boljše, mnogi med njimi so bili podhranjeni, saj so si delili njene skromne obroke, ki jih je dnevno dobivala iz institucionalnega varstva.

V sodelovanju z uradno veterinarko je bil odrejen odvzem živali, njihova namestitev na veterinarsko ambulanto, kjer so poskrbeli za sanacijo zdravstvenega stanja živali, njihovo sterilizacijo in kastracijo, po uspešnem zdravljenju pa je bil dogovor, da poiščemo za živali nove lastnike, za tiste, za katere pa ne bo možna tako hitra oddaja pa namestitev v zavetišče. Seveda se je tukaj pojavila velika težava, saj je veliko samic bilo v starosti od 5 do 9 let, pretežno vsi pa so imeli veliko število izpadlih zob, še te, ki pa so jih imeli, pa so bili izrazito majavi, tako, da so bili vsi na mehki hrani.

Posebej pa moramo izpostaviti samčka Hermesa, katerega je lasnica imenovala »moj plemenjak«. Nepričakovana je bila reakcija, ko smo ji povedali, da je bil njen Hermes kastriran, kar se nam je zdelo humano do ostarele ženice, ki je celo življenje posvetila psičkom, (namenoma se tukaj ne bomo spuščali v moraliziranje njene dobičkonosne »ljubezni«, mimogrede v letošnjem letu je gospa umrla).

Ob tej novici je gospo katapultiralo iz njenega gugalnika in vsa zaripla v obraz je dejala: » A ste znorel al kaj? Takem plemenjaku odrezat jajca? A vi vete kolk sem plačala za njega? Čistokrvnega rodovniškega plemenjaka, ki sem ga uvozila iz Slovaške, a vi vete kol dobrih mladičev bi še lahko napravil. On mi je zaslužu avto, pa tale električni invalidski voziček tudi. Če ste mi ga že vzeli in ga boste dali drugim, bi mu vsaj jajca lahko pustil, da bi še velik dobrih mladičev naredo. A veste kolk bi še lahko z njim zaslužli?« Potrebno pa je dodati, da so te njegove prekomerne aktivnosti pustile posledice tudi na 6 letnem Hermesu, ki je imel napako na srcu.

Seveda pa je v času od namestitve v karenteno v veterinarski ambulanti, pa do dneva oddaje oziroma predvidene prestavitve v zavetišče, bila naša aktivnost usmerjena predvsem v iskanje posvojiteljev in novih domov z zavedanjem, da imajo, sploh starejši psi, glede na njihove težave, malo možnosti za oddajo. Večino je bilo oddanih brez težav, zataknilo se je le pri starejših (škrbastih), kar pa smo tudi predvidevali.

Zadnjega dne pred oddajo v zavetišče sta z nami prišli tudi dve sestri, ki sta želeli posvojiti vsaka svojega psa. Razumeli smo njune pomisleke in dvom glede starosti, saj smo nekako razumeli, da si vsaka mlada družina ob majhnih otrocih želi ob odločitvi, da pride v njihov dom pes kot družinski prijatelj, da bi le ta bil mladič, ki bi skupaj z njimi in otroci v igrivosti in norčijah skupaj odraščal. Seveda je v zraku viselo vprašanje, ali se bodo ob srečanju ujeli in bo preskočila medsebojna iskrica, ki bo zapečatila medsebojno vzajemnost v pripadnosti s tistim tolikokrat z srečo slišanim stavkom: »Ti boš moj/a!«.

Tako je ena sestra vzela 7 letno Miško, druga pa 6 letnega Hermesa. Toda leta, ki sta jih preživela skupaj in v krdelu pri vzrediteljici, sta pri njima oblikovala krdelni čut pripadnosti, ki ga kljub vsej nudeni pozornosti in ljubezni pri novih družinah nista mogla preseči. Cvileči pogledi in pogled živih očk v smeri vrat ob vsakem najmanjšem neznatnem šumu, sta obema dala vedeti, kako pogrešajo družbo in odnos drug z drugim, ki so jo leta vzpostavljali. Ob obisku ene sestre pri drugi in srečanje obeh, je njune sume samo potrdilo in nista več imeli srca, da bi ju razdvojile. Tako sta se v dobrobit in iz ljubezni do živali odločile, da bo ena izmed njih prevzela še drugega. Tako se je Miška pridružila družini, kjer je bival njen prijatelj Hermes.  Iz nove družine nam pošiljajo tudi fotografijo njunega sobivanja.

Pa smo prišli do konca še eni srečni zgodbi Miške in Hermesa iz PSIČKI BREZ GNEZDA. V naslednji pa nas bo smrček vodil po poti Belle.

Avtor besedila: Aldo – Goran Ninovski